Zadnjih dvajset

Ko se kot ravnatelj ozrem na prehojeno pot, oživijo številni spomini … Spomini na prijazne, vznemirljive, pa tudi težke trenutke … A bolj kot pretekli dogodki se me dotaknejo prebujeni občutki. Teh, žal, ni mogoče v celoti podoživeti, saj so takrat, ko nas objamejo, pristni in neponovljivi ter prav zaradi tega tako zelo dragoceni. Tudi pisati o njih je zahtevno, skoraj nemogoče, če nisi »rojen pesnik« …

Fizika je res daleč od lirike, a ne bi bilo pošteno, če bi zapisal, da je bil čas mojega ravnateljevanja čisto brez romantike …

Že začetek ni bil prav nič predvidljiv in načrtovan. Neko pomladno popoldne pred dvajsetimi leti me je takratni ravnatelj Ivan Kapš preprosto vprašal, če bi bil z naslednjim tednom pripravljen postati ravnatelj naše »pedagoške«.

Še danes ne vem, zakaj sem ponudbo preprosto sprejel, brez globokega razmišljanja, posvetovanja z drugimi, brez običajnega tehtanja plusov in minusov. Me je opogumila vera v popolno podporo kolektiva in dejstvo, da sem aktivno spremljal spreminjanje naše šole v eno najuspešnejših slovenskih srednjih šol?

Lahko namreč zapišem, da je bila šola takrat tako rekoč »idealna«. Zgradba je bila v celoti obnovljena, saj jo je ravnatelj Kapš sistematično obnavljal od leta 1974 (od novega centralnega ogrevanja, fasade do športnih igrišč, okolice …) in v naslednjih letih tudi vzorno vzdrževal.

Še pomembneje pa je, da je bil učiteljski zbor, ki je štel 42 članov, izjemno strokovno usposobljen. Precej je bilo tudi že mladih, ki so se kasneje izkazali za odličen izbor, saj so sledili kvaliteti poučevanja starejših, hkrati pa spodbudili dejavnosti ob pouku, skrb za vsestranski razvoj dijakov in za demokratične medsebojne odnose.

Od leta 1976 do leta 1983, ko se je začelo usmerjeno izobraževanje, je bila naša šola ena izmed treh, na katerih se je poskusno poučevalo po novih učnih načrtih, zato smo se morali učitelji veliko izobraževati. Novi učni načrti so zahtevali tudi novo učno tehnologijo, zato je postala šola res dobro opremljena s sodobnimi učili.

Zaradi reform smo bili prisiljeni zreti v prihodnost, kar je bilo za šolo dobro, a po ukinitvi pedagoškega šolstva smo se vendarle počutili opeharjene za tradicijo. Mogoče je bilo na videz lepo postati gimnazija, a občutek, da so nam porezali korenine, ni bil prijeten.

Lahko bi tarnali nad usodo in svojo »povprečnost« opravičevali z nenačrtovano priključitvijo k »elitnim« gimnazijam. A se to ni zgodilo.

Ker nas je okolje prepoznalo kot dobro gimnazijo, se je na šolo iz leta v leto želelo vpisati več osnovnošolcev. Kljub vsakoletni omejitvi vpisa in izbiri res najboljših je bilo število oddelkov vedno večje. Že v letu 2000/2001 smo imeli 26 gimnazijskih oddelkov in 4 oddelke programa predšolska vzgoja.

Urejena in dobro opremljena šola, priznan učiteljski zbor in odlični dijaki so ustvarjali tudi izjemne rezultate. Kar nekaj let so naši četrtošolci dosegali 100-odstotni uspeh na maturi, bili pa smo tudi šola z največjim številom zlatih maturantov v regiji.
V kolektivu smo se zavedali, da je visok učni uspeh dijakov naš temeljni cilj, a hkrati nismo pozabili, da mladi med nami preživijo štiri dragocena leta zorenja in odraščanja. Skrbeli smo za bogato paleto dejavnosti ob pouku, s katerimi so naši dijaki razvijali svoje talente in sposobnosti, ponudili smo jim različne tabore, od jezikovnega, do naravoslovnega in športno-geografskega, ter vrhunsko dodelane in zanimive aktivnosti v okviru obveznih izbirnih vsebin. Da bi se mladi tudi zabavali, smo vsako leto izpeljali kar nekaj plesov in zabavnih prireditev ter s številnimi okroglimi mizami s priznanimi slovenskimi strokovnjaki odpirali šolska vrata v svet znanosti, kulture in družbeno-političnega življenja.

Morda smo bili tudi zaradi vsega naštetega zanimivi za mlade. Res bi lahko rekli, da je šola »pokala po šivih«. Z lastnimi sredstvi smo preuredili del podstrešja, kjer je leta 1994 svoja vrata odprla ena najlepših slovenskih srednješolskih knjižnic, obnovili in adaptirali pa smo tudi številne učilnice in kabinete ter dokupili najsodobnejšo računalniško opremo.

Leta 1999 je Ministrstvo za šolstvo in šport, skupaj z Mestno občino Celje, po nekajletnih zapletih končalo gradnjo nove športne dvorane, obnovljena pa je bila tudi stara telovadnica s prostorom za fitnes.

Zadnji večji investicijski poseg v zgradbo se je zgodil v šolskem letu 2003/2004 s preureditvijo kletnih prostorov v sodobno kuhinjo z jedilnicami.

Vsa leta pa nismo obnavljali le stavbe, ampak »negovali« tudi njeno dušo. Najdragocenejše je pač tisto, kar je očem nevidno.

Prijetni, odkriti medsebojni odnosi, žrtvovanje za skupne cilje, ustvarjanje spodbudne atmosfere je včasih zahtevneje kot prepleskati nekaj učilnic in nakupiti nova učna sredstva. Tega sem se zavedal, zato mi je prav dobro počutje dijakov in učiteljev vedno največ pomenilo.

Čeprav so naši dijaki programa predšolska vzgoja s svojim predmetnikom ves čas spominjali na nekdanjo pedagoško šolo, je duh preteklosti resnično ušel iz steklenice leta 2003/2004, ko smo prvič vpisali en oddelek umetniške gimnazije – likovne smeri.

Spet je zadišalo po svežih likovnih umetninah, z likovnimi izdelki smo nanovo opremili učilnice in hodnike, naše kulturne prireditve so se z bogato scenografijo dvignile na zavidljivo raven, ki je niso prepoznali le dijaki, učitelji in starši, ampak tudi širša celjska in slovenska javnost.

Naša šola ima preteklost, sedanjost in tudi prihodnost. Ni zaspana lepotica in to največ šteje. Prizadevni in ustvarjalni učitelji, dobri dijaki, skrb za zdravo in prijetno okolje, sodobno zastavljeni cilji so verodostojen porok za to.

Na šoli je še vedno okrog 1000 dijakov. Izvajamo program gimnazija, program predšolska vzgoja in program umetniška gimnazija – likovna smer.

Dijaki vseh treh programov so zelo povezani in pri vseh obšolskih dejavnostih enakovredno sodelujejo in predstavljajo šolo kot celoto.

Kot veliko prednost vidim tudi dejstvo, da se nam v teh kriznih časih, ko je tudi osnovnošolcev, ki se vpisujejo v srednješolske programe, vedno manj, ni treba ubadati s problemoma, kot sta premajhen vpis v 1. letnike naših treh programov ali kadrovski viški.

Vso svojo energijo lahko usmerjamo v uvajanje novih metod in oblik dela,  posodabljanje pouka in v iskanje poti k dijakom prijaznejšemu in učinkovitejšemu pouku.

Še enkrat bi rad poudaril, da se mi zdi ena bistvenejših lastnosti sodobne šole, da se približa današnjim dijakom, ki z drugačnimi očmi gledajo na izobraževanje in vzgajanje, predvsem pa na svet in svojo vlogo v njem.

Želim, da bi tudi naši sedanji maturanti lahko rekli, da so bila njihova srednješolska leta nepozabna in da so jim učitelji poleg znanja dali tudi dobro popotnico za življenje.

100 let res praznuje naša stavba, a kaj bi stene in zidovi brez mladostnega vrveža in tistih, ki so se zavedali, da biti učitelj ni le poklic, ampak stil življenja?

Bilo je lepo.

Hvala vsem, ki ste delili z mano teh nepozabnih zadnjih dvajset let.

Naj sreča spremlja še naprej to mogočno jubilantko na Kosovelovi ulici 1 v Celju.

Ravnatelj

Igor Majerle, prof.